Izginjajo barve izginja nebo,
iz teme pristaja nekdo,
v srebrnih oblekah ob spremstvu luèi,
prinaajo vest da te veè.
Na listu papirja je njeno slovo,
templ venus in notri adijo,
kam je el moj ponos,
moj trud moj pogum,
kaj je razlog da izgine stran od tu.
Vem jaz sem bil platina a hotela si kiè,
jaz sem bil angel a zate hudiè,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma pa ne znam priti tja,
(pa ne znam).
Ostaja njen vonj v okvirju obris,
raztrgane pesmi in zvok,
v prazni puèavi e èakam na njih,
strah ostaja vem da jih veè ne bo.
V pesek zdaj riem besede za njo,
in upam v odsev na Venero,
vse bi dal da bi izvedel zakaj in kako,
vse bi dal da pokaem kaj lahko.
Vem jaz sem bil platina a hotela si kiè,
jaz sem bil angel a zate hudiè,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma pa ne znam priti tja,
(pa ne znam).
In spet je veèer,
spet je nad mano planet,
izgubljam vso svojo moè,
postajam slep,
prisluhi prividi vse se podira,
vse se krivi a ne smem,
pa vem, da lahko,
in vem, da lahko..
Jaz sem bil platina a hotela si kiè,
jaz sem bil angel a zate hudiè,
jaz sem bil kralj vsega,
a ti na Veneri jaz kralj vsega,
a ti si na Veneri.
Saj bil sem e platina a hotela si kiè,
jaz sem bil angel a zate hudiè,
jaz sem bil kralj celotnega sveta,
a ti na Veneri si doma pa ne znam priti tja...