V beli vili stanovala si,
ki baha se v nai ulici,
Ko bila si pegasto dekle.
V isto olo sva zahajala, ob sobotah la na isti ples,
Ko bila si pegasto dekle.
Spomnim se obleke s pikami,
Zasanjanih oèi
in drobnega nasmeha.
Spomnim se na tvojo zbirko slik,
Metuljev v katlicah,
ki sem lovil jih zate.
Sanjal sem, da moja bo nekoè,
ti pa nisi vedela za to,
Ko bila si pegasto dekle.
Leta so minila od tedaj
v mestu sreèava se malokdaj
Nima peg, ker s pudrom si jih skrila.
Ti sedaj gospa si ta in ta
jaz ostal sem isti plah nièe
Nisi veè to pegasto dekle.
Spomni se na fanta dolgih las,
Ki pesnik je postal,
da ti ga bo ljubila.
Spomni se
na pisma, opke ro,
Ukradene morda s sosedovega vrta.
Nisem kriv, da tiho ljubim te,
nisi kriva, da ne ljubi me,
Zame si e pegasto dekle.